OSVOBAJANJE PROSTOROV, DA ZOPET POSTANEJO SKUPNI!
Vstopam, ker mislim resno, ko kričim, ulice so naše! Vstopam, ker ne želim, da prostori, ki so bili nekoč del skupnosti, propadajo zaradi privatizacije! Vstopam, ker mi je dovolj arogance oblastnikov, ki jemljejo zase, nas pa izkoriščajo in zatirajo! Vstopam v podporo vsem, ki potrebujejo stanovanja in prostore zatočišča, sprostitve, refleksije vsakodnevnih stisk in v pogubo vseh tistih, ki bogatijo na račun podplačanih, prekernih, brezdomnih – Gotovi ste! Vstopam, ker hočem pokazati, da nam prostori ne bodo podarjeni, da si jih moramo vzeti nazaj!
Naša mesta so polna praznih prostorov. Nova, opremljena stanovanja, nikoli vseljena, ki propadajo zaradi finančnih špekulacij bank in privatnih lastnikov. Državna, javna stanovanja, ki ostajajo zaklenjena, zaradi astronomskih najemnin, ki si jih nihče ne more privoščiti. Prostori, ki so prej bogatili skupnosti in omogočali povezovanje in druženje ljudi, zdaj samevajo zaradi privatizacije, nas pa silijo v sprejemanje edine alternative – prostorov, ki so generator dobička. Skupni, odprti prostori, se krčijo, na račun bogatenja peščice, ki z njimi upravlja, nam pa onemogočajo dostop. Čutimo izginjanje javnih prostorov, ki so vedno manj dostopni, zasičeni z reklamnimi panoji, potrošništvom, zakonodajo, ki za nas velja, za tiste, ki prostor uzurpirajo, ne. Prej so javni prostori omogočali spontano združevanje, politično organiziranje, solidarnost; ulice in trgi bi lahko zares živeli, pa ne morejo, saj je zdaj vse omejeno z birokracijo, če ne celo policijsko represijo. Ne želimo in ne moremo ustvarjati, se razvijati, v prostorih, kjer vladajo stroga pravila in način izražanja pogojuje profit, kapital pa spodjeda in uniformira vse, kar je drugačnega. V času krize, ko se poglablja revščina in brezperspektivnost, je potreba po avtonomnih, samoupravnih prostorih, ne le legitimna, temveč pomeni nujnost za izgradnjo drugačne, svobodne skupnosti, razvezane od krempljev kapitala in nadzorništva oblasti. Z dejanjem osvobajanja prostora Kina Triglav želimo spodbuditi vse, ki nimajo kje stanovati, se učiti, družiti, ustvarjati, prati perilo, gledati filme ali snovati politične projekte, da začnejo vstopati v odprte prostore in si jih jemati za svoje. Nezasedenih prostorov mrgoli in bodo tudi ostali prazni do dokončnega propada, če si jih ne povrnemo in jih sami napolnimo z vsebino.
Zakaj Kino Triglav? Je ena izmed mnogih mestnih kinodvoran, ki že vrsto let samevajo, propadajo. Po denacionalizacijskem postopku je prešla v last cerkve (red Selezijancev) kot še eden izmed mnogih objektov in površin, ki bi jih lahko skupnosti uporabljale za svoje potrebe, a si jih je cerkev nagrabila v svojo kaščo nelegitimnega, z razlaščanjem ljudi nastalega imetja. Ker se nam jebe za privatno lastnino – še toliko bolj pa, kadar gre za lastništvo represivnih in patriarhalnih struktur – smo se odločile, da prostor osvobodimo. Prav tako predstavlja prazen prostor, ki ga je možno napolniti z nam pomembno vsebino in ga organizirati direktno demokratično, od spodaj, izhajajoč iz potreb skupnosti.
Ljubljana, Kino Triglav, 15. 4. 2013
BREZPLAČNA STANOVANJA IN ODPRTI, DOSTOPNI, AVTONOMNI PROSTORI ZA VSE! NE PROSTOROV BREZ LJUDI – NE LJUDI BREZ PROSTOROV!
Vstajniške socialne delavke 